To niso opisi dogodkov in to ni predstavitev storitev. To so zapisi poti, skozi katero se je moje delo z zvokom oblikovalo.
Ne kot načrt, temveč kot zaporedje izkušenj, srečanj in trenutkov, ki so se zgodili takrat, ko so bili zreli.
Prisluhni frekvenci, ki te išče.
Nepal je prišel v obdobju, ko je bilo moje življenje že dlje časa notranje napeto in obremenjeno. Nosil sem veliko odgovornosti, tako v odnosih kot v poklicnem svetu, in hkrati vse manj čutil stik s sabo. Nekaj v meni je vedelo, da se nekaj zaključuje, čeprav takrat še nisem imel besed za to.
Odločitev za pot v Himalajo ni bila beg, temveč tih poskus, da se umaknem iz hrupa in ponovno slišim sebe. Trek do Annapurna Base Campa sem večinoma prehodil v tišini, z veliko prostora za notranje procese. Gore ne ponujajo tolažbe, ponudijo pa jasnost. In prav ta jasnost je bila takrat zame ključna.
V Kathmanduju sem prvič kupil tibetansko posodo. Že ob prvem stiku z njo sem začutil nekaj znanega, čeprav še nisem vedel, kaj bo ta zvok pomenil v mojem življenju. Posodo sem odnesel s sabo v Pokharo, kjer sem bival pred in po trekingu, vendar je zaradi dodatnega bremena nisem vzel s sabo v Himalajo. Zvok je tako ostal v dolini, jaz pa sem v gorah najprej srečal tišino.
Po vrnitvi iz Himalaje se je moje osebno življenje dokončno prelomilo. Nekateri odnosi so se zaključili, strukture, na katere sem se opiral, so se sesule. Zvok me ni rešil. Pomagal mi je ostati prisoten, ko je bilo najtežje. In prav iz te prisotnosti se je kasneje začela oblikovati nova smer.
Moje delo z zvokom se je v začetku razvijalo v naravi. Pogosto sem odhajal s tibetanskimi posodami v hribe in odprt prostor, brez strukture in brez dogodkov. Zvok sem raziskoval v tišini, brez publike in brez namena.
Narava je postala prostor poslušanja. Zvok se je tam razširil drugače kot v zaprtih prostorih – brez meja, brez pričakovanj. Ta obdobja so me naučila potrpežljivosti in spoštovanja ritma, ki se ne vsiljuje, ampak se razkrije sam.
Ta izkušnja še danes močno vpliva na moj način dela.
Srčna tržnica je bila moj prvi javni dogodek z zvokom. Nastala je v sodelovanju z Nejcem, Ulo in Marjeto, v prostoru, ki je že sam po sebi nosil toplino in občutek skupnosti.
Pred igranjem sem bil napet. Prisoten je bil strah, kako bo zvok sprejet in kako bom stal v prostoru med ljudmi. Do takrat je bil zvok zame predvsem intimen. Tukaj je prvič stopil v javnost.
Veliko mi je pomenilo, da so me prišli podpret bližnji. Ta podpora mi je dala stabilnost, da sem zaupal procesu. Ko so posode začele zveneti, se je napetost umaknila. Zvok je naredil svoje.
To ni bil popoln dogodek. Bil pa je iskren. In to je bilo dovolj.
Dogodek v Volčjem Potoku se je zgodil spontano, na povabilo Sonje Gorenc. Potekal je v naravi in združeval različne pristope: jogo, masažo, gozdno kopanje, meditacijo in pogovor.
Zvočna kopel se je odvila v zavetju mogočnih sekvoj. Zvok se je v tem okolju razširil mehko in široko. Prostor je postal del izkušnje.
Ta dogodek mi je še enkrat potrdil, kako močno zvok deluje, ko je podprt z naravnim okoljem.
Dogodek v Britofu je bil prvi, ki sem ga v celoti organiziral sam. Do takrat sem večinoma sodeloval z drugimi. Tukaj sem prvič ustvaril prostor, povabil ljudi in držal celoten proces.
Ta večer mi je pokazal, da zmorem. In da se ljudje na takšno povabilo odzovejo.
Kasnejši novembrski dogodek na istem mestu je imel drugačno težo. Bil je namenjen umiritvi v obdobju, ko se pri ljudeh pogosto odpirajo strahovi in notranje napetosti. Zvok je ustvaril varen prostor za spuščanje in prizemljitev.
Sound Garden Festival je bil zame pomembna prelomnica. Prvič sem stopil pred večje število ljudi ne le kot izvajalec, ampak kot jaz.
Tam sem prvič javno združil različne plasti svojega življenja: racionalno in intuitivno, delo z obiljem in delo z zvokom. Govoril sem o odnosu do denarja, zdravja in sebe, ter to zasidral z zvokom tibetanskih posod.
Ta izkušnja je odprla novo poglavje mojega dela.
Dobrodelni večer v Tivoliju je bil namenjen podpori iniciativi Bellyna tačka. Dogodek je potekal na prostem in združeval zvok, gibanje in skupnost.
Ta večer me je spomnil, zakaj je pomembno, da delo z zvokom ostaja povezano s srčnostjo in konkretnimi dejanji.
Prvi zvočni dogodek v prostoru Axis Spiritus, kjer izvajam svojo dejavnost, se je zgodil še preden je bil prostor dokončan. Ni bil perfekten. Bil pa je prvi.
To dopoldne je pomenilo začetek rednega dela v prostoru. Kasneje so sledile individualne zvočne kopeli, kjer sem še bolj jasno začutil, kako močno prostor podpira proces umiritve in prisotnosti.
Zvočne kopeli za živali so se odprle zelo organsko. Prva izkušnja s psičko Asto mi je zelo jasno pokazala, kako neposredno živali zaznavajo zvok in prostor.
Ta smer se od takrat razvija naprej nežno in spoštljivo. Vedno v zavedanju, da zvok ne zdravi, ampak ustvari pogoje, v katerih se lahko zgodi samozdravljenje.
To delo se še vedno razvija.
Ne po vnaprej določenem načrtu, temveč skozi izkušnjo, prisotnost in stik z realnostjo.
Zvok je postal del mojega življenja ne kot identiteta, temveč kot praksa.
